Da li su cetnici rusili zeleznicku prugu Senje-Senjski Rudnik i ubijali ljude iz Ravne Reke?
Evo sta o tome misle Slovenci:
Citat:
Maks Rupar
Rodil se je v gornještajerskem Murzzuschlagu 13. oktobra 1908 očetu Janezu, in materi Tereziji, ki pa ni znala slovensko. V družini je bilo osem fantov in sedem deklet. Maks je bil sedmi otrok. V gimnazijo je hodil na Ptuju in v Ljubljani. Oče je bil po rodu iz Škofje Loke iz zelo verne družine. Bil je upravnik bolnišnice na Ptuju, zelo veren in ugleden mož, vsak dan pri maši. Kljub izrednim razmeram je ta slovenska družina dala Bogu več duhovnih poklicev. Ko se je začela druga svetovna vojna, je Maksova sestra še zadnji trenutek spravila v Avstrijo očeta in mater ter nekaj bratov in sester, ker bi jih sicer gotovo poslali v taborišče. Brat duhovnik, minorit, je pozneje živel v Zagrebu in v Pančevu. Ena od deklet je bila usmiljenka, druga, zdaj vdova, je živela v Prekmurju, zdaj živi v Mariboru. Starejši Maksov brat je bil misijonar na Kitajskem.
Maks se je pri dvajsetih letih odločil vstopiti v Misijonsko družbo lazaristov, v katero je bil sprejet 7. julija 1928. Leta 1932 je v družbi položil obljube, mašniško posvečenje pa je po končanih teoloških študijih prejel 13. avgusta 1933. Deloval je kot ljudski misijonar. Leta 1937 in 1938 je pomagal škofu Gnidovcu v Makedoniji. 29. avgusta 1938 je iz Skopja prišel v Beograd. 5. avgusta 1940 ga je začasno sprejel beograjski nadškof med svojo duhovščino in ga določil za dušnega pastirja katoliških vernikov v Ravni Reki pri Smederevem.
Zanj so nastale zelo hude razmere, ko je razpadla Jugoslavija in so Srbijo okupirale nemške čete. Vemo, da mu je gospodinjila sestra, ki je tudi vodila otroški vrtec. Oba sta znala dobro nemško. Veselila sta se tedanjih nemških zmag. To je povzročilo, da so ju sklenili srbski četniki ubiti. Njegov bližnji »sosed« župnik Vid Ivanušec iz Smedereva je 23. avgusta 1941 sporočil nadškofu v Beogradu tole:
»Dne 8. avgusta 1941 je g. Rupar odšel na Pasuljanske livade. Na poti so neki ljudje streljali nanj in ga hoteli zagrabiti. Pobegnil je na postajo, kjer so spet streljali nanj skozi okno. Potem so ga prijeli in odvedli v gozd. Od tam se ni več vrnil. V Ravni Reki so vsi prestrašeni. Nekaj katoličanov je že bilo ubitih in pokopanih brez vsakega obreda«.
Sestra je pozneje prišla iskat svoje stvari v župnišče s pomočjo nemških vojakov . Ko je 2. septembra župnik Ivanušec hotel spet iti tja in popisati inventar župnišča, so ga ljudje posvarili, naj tega ne dela. Že ko so zadnjič ljudje »iz gozda« zvedeli, da je bil tam, so ga iskali. Neki Hrvat se je tedaj komaj rešil pred njimi. Še dobro, da se Ivanušec ni zadržal v Ravni Reki dalj kot kakšno uro, da je zaužil Najsvetejše in zapečatil župnišče. Nadškofu je sporočil, da bo šel ponovno tja šele, ko bo prišla v ta kraj žandarmerija.
Menda so Ruparja poklicali iz Ravne Reke, da bi šel nekoga obhajat. Četniki, ki so tam okoli porušili dva mosta in ustavljali promet, so Ruparja prijeli v kraju Sisevac. Najprej je bil zaprt skupaj z župnikom iz Paračina. Pozneje je bil zaprt z njim neki slovenski rudarski inženir. Ta je bil ateist, a se je Ruparju spovedal. Temu revežu so četniki vpričo Ruparja, ki je bil privezan k drevesu, odsekali glavo. Maks Rupar naj bi umrl 22, novembra 1941, vendar je bil datum v župnijskih knjigah pozneje popravljen in piše, da je umrl 8. avgusta 1941.
Ljudje so ga imeli zelo radi. Zadnjo podarjeno srajco je oddal, češ da jih drugi nimajo.
Prim.: Zapiski beograjske nadškofije.